ELEMENTARNA:

Vsaka arhitektura se prične s prvim vprašanjem. Od prvega vprašanja je odvisno, kakšna bo, ko bo zgrajena. Samo pravilno zastavljena vprašanja omogočajo nekemu delu, da preseže polje stavbarstva in postane arhitektura. Po našem prepričanju prvo vprašanje marsikdaj ni odvisno od projektne naloge, ki je tako nikoli ne beremo dobesedno. Projektna naloga je slučajnost, odvisna je od mnogih reči, ki velikokrat nimajo zveze s pravo naravo problema. Trdno verjamemo, da projektna naloga predstavlja zgolj željeno abecedo in nikakor ne pravila kako s to abecedo napisati roman. Resnična narava problema se po našem mnenju skriva drugje. Arhitekturo vedno razumemo kot most med dvema svetovoma. Prvi je svet fizičnega prostora, ki nas obkroža in z vsemi robnimi pogoji predstavlja podstat za oblikovanje ¨telesa¨ arhitekture. Drugi je svet trenutnega časa, ki z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi znotraj širšega družbenega konteksta določa pogoje za oblikovanje ˝duše˝ arhitekture. Pri vzpostavitvi tega mostu vzgibe za aktualnost svojega arhitekturnega izraza vedno iščemo v lastnem razumevanju poslanstva naše stroke. Arhitektura nikakor ne more biti zgolj posledica spontanega ustvarjalnega navdiha posameznika, še posebej ne v času, ko nam narava vsak dan znova sporoča, da so časi brezmejne porabe naravnih virov in arogantnega odnosa do okolja že zdavnaj minili. Dobra arhitektura mora po našem mnenju, tako kot narava, vedno dvomiti o ustaljenih procesih, iskati nove poti, se spreminjati in prilagajati. Takšna arhitektura, navkljub času, v katerem prevladujejo površinskost, hipnost in kratkotrajnost, gradi prostor drugače; vzgibe za aktualnost arhitekturnega izraza išče drugje. Pooseblja jih v dramaturgiji doživetja in izkušnji prostora, v odnosu do narave, času in spominu… To je arhitektura, katere bistvo se skriva v praznem prostoru, ki ga oklepa, in ne v podobi, ki jo kaže. Ne nazadnje je to arhitektura, ki ne gradi sama sebe, ampak le dopolnjuje to, kar na nekem mestu obstaja že od nekdaj.